Da je sečnja smrtno nevarno opravilo, ne nazadnje kaže črna kronika, saj se v Sloveniji pri sečnji vsako leto zgodi nekaj hudih, tudi smrtnih nesreč. Že več let se delavci Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS) skupaj s strokovnjaki Srednjo gozdarsko in lesarsko šolo Postojna (SGLŠ) trudijo lastnike gozdov na krajših tečajih seznanjati z osnovami pravilne tehnike dela pri sečnji dreves. Ker je vsako drevo svojevrsten osebek v svojevrstnem okolju, zahteva sečnja vsakega drevesa posebej prilagojen način dela, kipa mora vedno temeljiti na varnosti, zato je preširoko posploševanje postopkov varnega podiranja lahko tudi nevarno. Reči pa je moč, da je varno delo mogoče izvajati le pod tremi pogoji – z nabrušeno in vzdrževano motorno žago, z uporabo primerne osebne varovalne opreme in s pravilno tehniko dela. Vse troje je težko opisati na kratko, zato se bomo tu omejili le na zelo kratek in splošen opis tehnike dela. Kot lastniki gozda lahko že pri odkazilu drevja z revirnim gozdarjem predvidimo potek sečnje in spravila lesa ter si olajšamo smer podiranja in spravila tako, da označimo tudi drevje, ki pomeni večjo oviro na poti padca drevesa, ter določimo zaporedje dreves, ki jih bomo podrli. Pred izvedbo podiranja očistimo okolico drevesa, da nam pri delu ne bi zdrsnilo, nato pa določimo težišče drevesa. To najlažje naredimo tako, da drevo pogledamo z razdalje in ugotovimo, ali visi v levo oziroma desno, nato pa stojišče premaknemo za 90 stopinj in zopet preverimo, ali visi v levo ali desno. Ocena, ali drevo visi proti nam ali od nas, namreč ni zanesljiva. Glede na ugotovljeno težišče drevesa pričnemo iskati ustrezno smer podiranja, ki je odvisna od okoliškega drevja, terena in infrastrukture. Če se le da, se ognemo podiranju na skale (poškodbe debla pri padcu), v smer mladja (lom mladega drevja), v smer lepo raščenega drevja (poškodbe in razvrednotenje debla rastočega drevesa), v smer suhega drevja (zlom sušice, nevarnost hujše nesreče) ter v smer razvejanega drevja (drevo lahko obvisi). Upoštevamo tudi smer spravila, saj lahko zaradi težjega spravila močneje poškodujemo okoliško drevje. Izbrano smer podiranja nato očistimo grmovja. S tem zmanjšamo možnost udarca v obraz pri kleščenju, ko lahko nehote prerežemo napeta debla grma pod drevesom – ti udarci so lahko tudi usodni. Po končanem čiščenju smeri podiranja očistimo še smer umika. Smer, po kateri se bomo varno umaknili, gre pod kotom 45 stopinj glede na smer podiranja. Sledi izdelava zaseka in podžagovanja. Drevo, ki ga bomo posekali, je morda raslo več kot sto let, zato si temu primerno tudi mi vzemimo čas. Hitenje vodi v nesrečo in poveča možnost razvrednotenja debla zaradi pokanja. Nekaj minut za premislek nam lahko prihrani težavno sproščanje drevesa, poškodbe ali celo življenje. Najprej zarežemo horizontalno rez, ki predstavlja dno zaseka. Ta rez je usmerjen preko merka motorne žage v točko na sredini smeri podiranja. Vodoravnost reza dosežemo s pravilnim prijemom nosilnega ročaja in dodajanjem plina z palcem (ne kazalcem, kar je pogosta napaka). Rez naj doseže globino približno četrtine premera na panju, saj bo tako še vedno možen popravek smeri. Rez, globlji od tretjine premera zaradi povečane možnosti vzdolžnega pokanja debla in težjega naganjanja drevesa ni dovoljen. Po uspešno izdelanem dnu zaseka naredimo še streho zaseka, to je poševni rez pod kotom okrog 35 do 45 stopinj, ki ga naredimo s prijemom nosilnega ročaja za sredino krivine. Pri rezanju pazimo, da se reza dna in strehe zaseka ujameta v eni liniji, ki ne presega širine verige motorne žage. Ko je zasek narejen, preverimo smer podiranja (z rokami, sekiro, žago). Ko smo zadovoljni, pričnemo podžagovati, pred tem pa je obvezen prvi opozorilni klic: »Pazi podiram!«. Podžagovanje mora biti horizontalno in za približno desetino premera višje od dna zaseka. Tako oblikujemo stopnico, ki prepreči zdrs drevesa s panja. Takoj ko je možno, vstavimo klin in še drugič zavpijemo »Pazi podiram!«. Podžagovanje nato končamo z oblikovanjem ščetine, neprerezanih vlaken med koncem podžagovanja in koncem zaseka. Širina ščetine je enaka višini ščetine (desetina premera na panju), potrebna pa je za usmerjanje padca drevesa v želeno smer, podobno kot tečaji vrat usmerjajo vrata v smer odpiranja. Ko dokončno oblikujemo ščetino, motorno žago ugasnemo in jo odložimo na varno mesto, še tretjič opozorimo s klicem »Pazi pada!« ter pričnemo s sekiro naganjati drevo (udarjati po klinu). Če je drevo večje, uporabimo več klinov. Ko se prične drevo nagibati in premikati v smer padca, se umaknemo v smeri umika in s pogledom spremljamo padanje drevesa. Pozorni moramo biti na zlomljene veje, ki lahko priletijo proti nam, ali morebiten zasuk drevesa zaradi napetosti ali dotika sosednjih krošenj. Ko je drevo na tleh, počakamo, da se sosednje krošnje umirijo, in preverimo, ali je kje ostala kakšna zlomljena veja. Le predstavljajte si, kako je, če z višine 20 metrov nenadoma pade meter dolga in 5 centimetrov debela odlomljena veja. Napisano velja za drevo s težiščem v sredini, pa še tu so različice glede debeline, zato se pred sečnjo vedno vprašajte ali ste jo sposobni izvesti varno. Varno in srečno pri delu!